Kokosova palma je zagotovo sinonim za trope in zgolj logično je, da si obiskovalec troposkih predelov zaželi kokosa. A kljub temu, da je kokosov polno povsod, zadeva ni tako preprosta kot se morda zdi.
Prva zagonetka je, kako priti do njega. Najenostavnejše je, da ob večernem sprehodu budno spremljate območja pod palmami, saj se zgodi, da ga preprosto najdete. Bolj kot zgleda rjav in posušen, bolj je zrel. Preverite še, če v njem ni nobene luknje oz. če slišite v notranjosti vodo. Če voda zaklokota, je kokos dober.
Nam ga je kdaj uspelo tudi zbezati z dolgo bambusovo palico.
Drugi problem je, če ravno nimate pri sebi mačete, kako odstraniti prvi del lupine. Bolj kot je kokos zelen ali oranžen, težje je predreti ta del. Če ste brez vsega, se lupine lahko lotite z udarjanjem po skalah oz. še boljše, na kokos mečete skalo toliko časa, da se razrahlja in jo je možno (z veliko truda) odstraniti.
.
.
.
Priti do kokosovega mleka je verjetno najlažji korak procesa.
V enega izmed kokosovih očes, od treh očes je le eno tisto, skozi katerega se z lahkoto prodre, zvrtate luknjo, mi smo se znašli z odpiračem za buteljke, in tekočino stočite. Še lažje pa bo, če mleko spijete s slamico kar iz kokosovega oreha.
.
Naslednji podvig je odpiranje olesenele lupine. Morda se zdi ta korak najtežji, a je v resnici zelo preprost. S težjim predmetom, mi smo uporabili zadnji del majhne sekire, tolčete po treh izstopajočih linijah in kokos kmalu poči.
Sledi zadnje dejanje, ki zopet zahteva nekaj spretnosti in moči, rezanje belega mesa iz lupine.
Dober tek!
