Med male
in velike kozolce nas je popeljal župan Šentruperta, ki se, kako primerno, imenuje Rupert.
.
Sledili smo torej županu v zgodbi razvoja kozolcev skozi čas, od preprostih sušilnih štrcljev, ostrvi (na zgornji sliki čisto levo), preko kozolčkov (kozolci brez strehe, na sliki je ob županu) do raznoraznih kozolcev, ki jih poznamo še danes.
Dežela kozolcev, muzej kozolcev na prostem, je lep primer združitve varovanja kulturne dediščine in gospodarske dejavnosti. Poleg muzejskih dejavnosti, gostijo lesene strukture še raznotere delavnice in dogodke, zasebne ali javne narave.
. 
Pohvalijo se z 19 sušilnimi objekti, skoraj vsi so bili odkupljeni iz Mirenske doline.
.
Najstarejši med njmi je Lukatov (po domačinskem Pr` Lukat) toplar, katerega čas nastanka sega še v 18. stoletje. Letos ima namreč 222 let, saj je bil zgrajen leta 1795.
Kot lahko vidite na spodnji sliki je drugačen od ostalih kozolcev, poleg tega ima edini slamnato streho.
. 
. 
