Menjam zvito za nezvito.
Koleno namreč.
Po dolgem času si prav želim snega. Zagrabla bi sanke in se spustila, po principu “lucky go happy” (aka no worries). Svetlo sonce bi sijalo skozi ostro ozračje sibirske čistine in mi kar iz dveh smeri slepilo pogled. Naj si bo pogled proti modrini ali pa proti snežni glazuri, ki je popolna za odboj svetlobe. Ob spustu bi me klofutal hladen zrak, sneg bi šprical na vse strani, vsiljivo lezel za obleke in se pekoče topil ob stiku s toplo kožo.
Prava poezija v primerjavi s ploščenjem riti, nalaganju obkladkov in mazanje s hoping-to-be čudežno mazilo, ki naj bi pozdravilo vse.
Logično, prilagam sneg!
Želim ti čimprejšnje okrevanje in pobeg na bele strmine!
🙂 hvala k! iz tvojih ust…