V zadnjih dveh letih sem bila kar dvakrat v Prezidu, kar je verjetno vsaj dvakrat več od povprečnega Slovenca. Morda ste za kraj slišali pri pouku, ko smo se učili o sedmih imenih Ljubljanice. Tu, tik čez državno mejo na prezidskem polju, pravzaprav izvira. Njeno prvo ime je Trbuhovica.
Prezid sem prvič obiskala v sklopu projekta Claustra +, ko smo se sprehodili ob poznorimskem zidu, po katerem je kraj tudi dobil ime: pred zidom. Zid ni izkopan in se ga opazi kot kup kamenja.
Po delu zida na žalost poteka državna meja, zato so vanj, brez zadržkov, zabili bodečo žico.
Drugič, v okviru projekta Uživam tradicijo, smo se tja pripeljali na pretežno deževen dan. Od daleč se je Prezid sramežljivo skrival v megli,
med sprehodom po ulicah pa je le pokazal svoje odtenke.
.
.
Ogledali smo si najstarejšo hišo v Prezidu,
izvedeli za energetske steze okoli kraja in slišali, da sta “krompir in zelje, prezidansko veselje!” Ob tem smo okušali krompir v sladki izvedbi.
