Ferrarijev vrt, kot mu pravimo danes, je sestavljen iz strmega brega, na katerem je arhitekt uporabil tipične kraške prijeme, kot so terase, kamniti podporni zidovi ipd., ter iz spodnjega dela, kjer so bazenček, mostiček, ki močno spominja na najbolj znanega iz Benetk, otoček ipd. Pravzaprav nič kraškega.
Arhitekt Maks Fabiani pri snovanju vrta za sorodnika Enrica Ferrarija v Štanjelu na Krasu ni mislil zgolj na estetiko, ampak tudi na tehniko: “Tradicionalni način zbiranja deževnice je nadgradil s sistemom talnih zbirnih kanalov, cistern, cevovodov, odtočnih oziroma namakalnih kanalov in jih povezal v kompleksen sistem, ki je vilo in park oskrboval z lastno tekočo vodo, ne le za osnovne potrebe, celo za razvedrilo in okras.“
Na sredini zgornje slike je vidna betonska stena vodnega zbiralnika z osem-kotnim vhodom.
Toda bazen ni bila le kaprica, ampak je služil predvsem kot akumulacija vode, s katero so namakali vrt poleti. Pozimi, ko je voda zamrznila, so led razbili in ga shranjevali v ledenici, ki je pod razglednim paviljonom, vhodna loputa pa je ob bazenu.
