Do Lizbone imam prav poseben odnos. Ko sem se pred nekaj leti spravljala na študentsko izmenjavo je bila moja primarna destinacija Španija. V prvi vrsti zaradi jezika pa tudi zaradi splošnega navdušenja nad to gigantsko državo iberskega polotoka. A je že bilo tako, da tega navdušenja nisem gojila le jaz, temveč cela kopica bodočih intelektualcev, ki so z mano gulili klopi na Aškerčevi 2. In kar iznenada se je pojavila Lizbona. Na voljo so bila kar 3 prosta mesta in nihče ni izkazoval pretiranega navdušenja. Lizbona? Wtf? Vsaj tako je bilo čutiti tisto leto. Ta vtis o ‘neznani’ Lizboni se je v naslednjem letu diametralno obrnil in povpraševanje je drastično naraslo.
Ampak moje leto je bila Lizbona frej. Portugues?? Ok, sem si rekla, poskusimo! In sem. Odhod je bil zadnjega septembra na hladen jesenski dan, vse skupaj pa se je začelo s spodobnim poslovilcem ter čez nekaj ur izjemno naporno vožnjo do beneškega letališča pa pristanek v UK, kjer sem morala preživeti eno noč. Naslednji dan sem … khm … zamudila letalo pa kljub temu še isti dan, na prvi oktobrski dan, pristala v poletni Lizboni. Takoj mi je bila všeč …
Ni komentarjev