Obuti v škornje, oblečeni v rdeč kombinezon, opremljeni s čelado, svetilko
in še s čim, smo se podali v jamo.
Spust po stopnicah v udornico je bil lagoden,
a ko te objame tema, si vseeno malce hvaležen Italijanom, ki so med obema vojnama tu uredili pot za ogled.
A začnimo na začetku. Z dvema vodnikoma smo se dobili v hotelu Jama, ki sta nam ob prigrizku in kavi, razložila potek naše ture. Do vhoda smo se odpeljali s kombijem, tam so sledila še zadnja navodila in pustolovščina se je začela.
Poleg ogleda Pivke, Črne in na koncu Postojnske jame smo vseskozi iskali sporočila, ki jih je za nas pustil Luka Čeč, odkritelj notranjih delov jame. Sestavljali smo zemljevid, premagali osemmetrski spust,
.
zapluli preko (pritočnega) sifona,
se plazili
ter na koncu našli zaklad
in ključ,
ki nam je odprl vrata v najlepše dvorane Postojnske jame.
Črna jama je ime dobila po temnih kapnikih,
med katerimi pa se svetlikajo jamski mikrobi največkrat srebrno in ponekod celo zlatkasto.
Po skoraj štirih urah podzemlja smo se ven zapeljali s slavnim vlakcem, sledilo pa je tematsko kosilo.
Odsev prazničnega kosila naših prednikov je kuhar Boštjan Novak postregel v sodobni maniri.
.
.
