Umetnosti zgodovinar in duhovnik Josip Dostal je 23. 8. 1939 v obsežnem pismu škofijskemu ordinariatu v Ljubljani zapisal tudi: “Le če bi Plečnik naredil načrt za novo semenišče, je bilo upanje, da mesto dovoli zidavo. Zato se je škof obrnil na Plečnika, ki se je res lotil dela in naredil načrt“.
“Mnogi so ob tem načrtu majali z glavo in zdi se, da po pravici. Navadna oblika štirikotne stavbe bi bila za semenišče veliko bolj praktična in velika, morda polovico cenejša“.
Stavbo, ki so jo zgradili na mestu nekdanjega mestnega pokopališča, so v veliki meri financirali Slovenci, živeči v ZDA. Zaradi vojne ni bila končana, tako da danes manjkajo cel severni del in prečni trakti. Zapletlo pa se je že na začetku gradnje, saj se je Plečnik avtorstvu odpovedal po tem, ko je obtožil dolgoletnega prijatelja in sodelavca Antona Suhadolca, da dela na svojo roko. Pisal mu je, da je projekt zanj mrtev.
Vojna je tudi prekrižala vselitev bogoslovcev, ki je bila predvidena v začetku študijskega leta 1941/42. V njej so mesto našli begunci in drugi, ki so ostali brez strehe nad glavo. Po vojni je bila stavba podržavljena, vanjo pa se je konec petdesetih vselilo Slovensko mladinsko gledališče. Konec šestdesetih uredijo v južnem delu še študentski dom, ki je tam še danes.
V centru stavbe je bila predvidena kapela, to je tam, kjer je danes festivalna dvorana.
Stavbo, v kateri je danes poleg omenjenih dveh, še Pionirski dom, povezujejo obodni hodniki. Ob obeh glavnih vhodih pa je monumentalno stopnišče s stebri in okrasnimi skulpturami akademskega kiparja Frančiška Smerduja.
