Ob prvi misli na slane čokolade sem pomislila na smešen dogodek iz zgodnjih najstniških let, ko smo bili na svetovnem srečanju tabornikov na Nizozemskem. Ne vem, če veste, ampak severnjaki imajo malček nenavaden okus za sladice, kar je seveda predvsem osebno mnenje. Meni sedejo SLADKE sladice. Slane, ne hvala! In so nam ponujali neke bonbone,…
Beseda fleš mi sede. Nekako opisuje…fleše. No, prebliske, ujete trenutke, ki lahko ne pomenijo veliko, lahko pa. Spodnji dve sliki sta sicer precej temačni, ampak sta mi všeč. Fleš še kar spontanega žura, prijetnih presenečenj, dobre glasbe, neobremenjenih ljudi. Tak je bil flow. Resnica je seveda lahko drugačna. Lahko. Ni pa nujno. .
Gre za zanimivo in pohvalno akcijo mladine iz Slovenskih Konjic, ki so preuredili leta 1966 oblikovani t.i. brezčasni kiosk izpod uma Saša J Maechtiga, v razstavni prostor. Med oblikovalci tak model kioska znan kot Kiosk K-67. Fast art v kiosku pri avtobusni postaji. Ni mi ga uspelo še pogledati, so pa že pred časom razstavili…
Četrt stoletja je zavidljivo veliko za festival in tako obletnico je potrebno, kar se da dobro, tudi obeležiti. Sklop praznovanja Festivala Druga godba, ki bo maja prihodnje leto upihnila 25 svečk, je v ponedeljek otvorila skupina Etran Finatawa iz Nigra pred publiko Gale hale. .
testing…testing…testing…Canon No, jaz ostajam na Nikonu! 😉
V bistvu nimam pojma kako bi poimenovala ta del sobe, ki nekako štrli ven in ima na vsaki od treh strani okno. Svetli kot? Kakorkoli že, všeč mi je. Hudo dobro za brat, za hengat, za pit kavice… fenomenalen je! Nekako se prelevi v center sobe in s svojo svetlobo in tudi toploto vabi. .
Še starejša od spodaj omenjenega Partizana pa je secesijska meščanska hiša, ki stoji zraven avtobusne postaje. Sedaj je v njej hostel, v katerem smo spali vsi, ki smo imeli kaj s festivalom DokMa. Btw, priporočam ogled videa o festivalu. po stopnišču . preddverje najine sobe svetli kot v najini sobi