Zdi se mi, da smo Slovenci zasvojeni s kofeinom. Verjetno tudi z adrenalinom in alkoholom, ampak kofein prevladuje. Kamorkoli pogledaš ljudje kafetkajo, še bolje rečeno kafetkamo. In ob tem opažamo, da noben natakar v Ljubljani ni več usposobljen za svoje delo. Država izjemno očitno sponzorira te kapitalistične grabežljivce, ki ne zaposljujejo usposobljene delovne sile, torej…
Ko si tabornik enkrat, si tabornik za zmeraj! In tole je in memoriam za taborni prostor, ki ga ni več. Dolgoletni dobrovoljski taborni prostor je bil nekdaj v Ukancu malce nad Bohinjskim jezerom. Idilični prostor je skazila tnpjevska zakonodaja in tako že približno desetletje RDV tabori po drugih koncih Slovenije. Moj obisk bohinjskega kota pa…
Če me kdorkoli kadarkoli vpraša, kateri kraj v Sloveniji mi je najlepši, brez pomisleka odgovorim: Bohinj! Dejansko kraj s tem imenom ne obstaja, a vsi Slovenci dobro vemo za kaj gre. Bohinjsko jezero, prečudovita tektonska platforma, ki je današnjo obliko dobila v času ledenih dob in katero je po koncu hladnih časov zalila voda, je…
Še ena izmed zabavic je lovljenje sence in svežega vetrca, ki prihaja po Ljubljanici ob prijetnem kafetkanju. Bajdvej, preden se ustrašite za moja pljuča, niso to najini čiki, taka naju je pričakala miza.
Štanjel je ena bolj opevanih vasic na vedno privlačnem Krasu in v vročih dneh vabi v svoje hladne ozke srednjeveške ulice. Najraje zavijem na Ferrarijev vrt, prekrasen park, ki ponuja poleg lepega razgleda tudi fino sedišče in odpočišče, ki se prileže po vandranju po vasici. Eden bolj znanih objektov je cerkev, ki pozdravi obiskovalca takoj,…
Se kdaj znajdete v taki situaciji? Jaz se!
“Predsedovanje Svetu EU ni trajalo le šest mesecev, kot tudi osamosvojitev ni trajala le pol leta…” Nekaj podobnega nam je Đej Đej govoril na včerajšnjem sprejemu za zaključek predsedovanja za nas, ki smo “soustvarjali to tako pomembno obdobje v času samostojne Slovenije“. Ker je sprejem stoječe narave, nam je bilo prizanešeno le s petnajst minutnim…
Po temle flešu na Ljubljanici se je kot strela z jasnega zasvetilo v moji glavi: čoln rabim! Nebodigalena, sem bila že naslednji dan ponosna lastnica dvoinpol meterskega napihljivega čolniča s pripadajočimi vesli in obvezno opremo, t.j. pumpa ali nožna tlačilka. Čoln je seveda namenjen mirnim vodam, takole pa smo prejšnji teden odprli sezono reke Krke.…
Ne potepam se zgolj po Primorskem, v teh vročih poletnih dneh sem se hladila tudi na Štajerskem. Gauge aka vislice, o katerih nisem na netu zasledila niti besede, naj bi bile postavljene leta 1782. Skrivajo se kakih 200 metrov od ceste med Gornjim Gradom in Radmirjem (spregano po Amebis BesAna) pod Homom, nanje pa opozarja…
Nedavno tega sem prebrala, da Njujorčani prepoznajo turiste po oziranju proti vrhu nebotičnikov, takole pa sem se sama izdajala gozdnim škratom, čeprav si prav po tiho vseeno mislim, da tudi sami pogledujejo proti soncu. Pogled preko s soncem osvetljenih listov je prav lep, mar ne?