Edina ravninska vas Prekmurja, kjer se je tradicionalno lončarilo, je znana po črni keramiki. Kot že omenjeno, se danes v Filovcih z lončarstvom ukvarja zgolj ena družina, ki pa je svojo dejavnost precej razširila. Med drugim v muzeju na prostem, ob stari peči, razložijo tudi o zgodovini in tradiciji.
Peč kopaste oblike ima stene namazane z zmesjo ilovice in slame, v njej pa je več odprtin različnih velikosti.
Največji je vhod, skozi katerega se zloži posodo, na vrhu peči je 7 do 8 sopij, manjših odprtin, spodaj pa so (navadno) tri luknje, poimenovana kurišča, ker se je skoznje kurilo.
Ko so posodo, pripravljeno za žganje, zložili v peč, so zazidali vhod in zakuril v kuriščih. Nato so počakali, da je bila temperatura dovolj visoka, kar so nekoč preverili s smolnato trsko, in postopoma zaprli še ostale luknje. Vmes je bilo potrebno v peč vreči še smolnat borov štor in ko je bila dosežena prava koncentracija dima, tu so si pomagali z borovo trsko, so zaprli še zadnjo, zgornjo luknjo.
V zaprti peči je kmalu zmanjkalo kisika, zato se je porabil še kisik iz železovega oksida, ki se nahaja v glini. Torej v posodi, zaradi česar je ta postala črna. Lončarji tega seveda niso delali zaradi barve, ampak ker so na ta način le enkrat žgano, neglazirano keramiko naredili tudi manj propustno.
