Letošnja druga godba je za nami. Cel teden smo uživali predvsem v izbranih koncertih pa tudi v filmskih projekcijah in delavnicah. Otvoritve verjetno ni spregledal nihče. Marizin obraz je z jambo plakatov vabil na koncert in nabito polne Križanke so potrjevale uspešnost oglaševalske kampanje. Temelji so bili sicer položeni že pred tremi leti, ko je pred polnimi, a ne nabito polnimi, Križankami prvič v Sloveniji nastopila ta precej visoka portugalska pevka. Kljub temu, da se je rodila v Mozambiku, se je s starši kmalu preselila v Lizbono, kar je zaznamovalo njeno življenje. Živeti v izjemno simpatičnih ozkih ulicah enega najstarejših predelov Lizbone, portugalskega glavnega mesta, nedvomno pusti vtis že bežnemu obiskovalcu, kaj šele nekomu, ki se tja priseli. Ganjenost Marize izžarevajo njene skladbe, saj je fado izjemno sentimentalna glasba, gracioznost pevke pa doda piko na i. Prijetna popestritev je bil tudi Tito Paris, gost iz Zelenortskih otokov, s katerim je zapela par komadov, sam pa je zapel znano pesem Cesarie Evore: Saudade. Kljub izjemnemu koncertu, bi morda koga lahko motilo njeno rahlo pretirano oglaševanje Portugalske kot turistične destinacije. Sicer pa kdor je na Portugalskem že bil, ve, da so Portugalci izjemno ponosni na ozemlje, kjer domujejo.
Drugi dan Druge godbe je bil v znamenju izjemnega vokala Tanje Tagaq in na trenutke psihedelične glasbene spremljave v obliki bobnov in violine. Mnenja glede njenega nastopa so bila deljena. Res je, da je bila glasba na trenutke sicer zelo težko sledljiva in je v avtorici tega teksta zbudila željo po osvežujoči pavzici v predverju Križank, a je ta vseeno zahtevala povratek pred oder in spremljanje inuitske pevke do konca. Lahko bi rekla, da njen nastop nikogar ni pustil hladnega, naj si bo to negodovanje nad grlenim petjem v kombinaciji s kričanjem ali pa navdušenost nad nenavadno kombinacijo glasovnih sposobnosti in obeh instrumentov. Sledil je enkraten nastop dveh etiopskih pevcev Mahmouda Ahmeda in Alemayehuja Esheteja, znanega kot etiopski James Brown, ter francoskega spremljevalnega banda Badume’s Band. Na nastopu smo slišali tudi najbolj znano Mahmoudova skladbo Ere Mela Mela. Ethio Jazz je zvrst, ki postaja vedno bolj popularna in je deležna pozornost iz celega sveta, a v slovenske konce, predvsem pa v slovensko zavest, prihaja ta odlična glasba s precejšno zamudo. Funk, rock’n’roll in jazz v res odlični izvedbi je prevzela vse prisotne. Prepričljiva glasova s super glasbeniki v podlagi so nas popolnoma ogreli in prevzeli. Etiopsko sonce je zasijalo nad nami in le redki so ostali mirni. Zasedba v svetu navdušuje vse po vrsti in bojda še nikoli niso nastopili pred manjšo publiko. Welcome to Slovenia!
Filmski večer je postregel z nekaj izjemno zanimivimi filmskimi projekcijami, mnogi pa smo že komaj čakali band, ki so ga v soboto zaharali v metelkovskem Ch0. La Minor prihaja iz Rusije, njihov zvok bi lahko primerjali s tistim od Gogol Bordelo, od ruskih motivov pa so zavili tudi v swing vode. Globok, rahlo prekurjen glas pevca in glasna ruska harmonika so naredili žur do jutranjih ur, kot se za Ch0 in slovansko veselico tudi spodobi.
Nedeljski koncert je tisti, kjer bi lahko našteli največ napak, ki pa so bila plod nekaj nesrečnih okoliščin. Prevelika in hladna dvorana v prijetnem, skoraj da že poletnem nedeljskem večeru pač ni najboljši ambient. Tudi nedelja v slovenskih srcih ni zapisana kot dan za zabavo, kar nedvomno sta koncerta tudi obetala. Prvi je bil francoski Nevchehirlian, zasedba, ki je mojo malenkost pozitivno presenetila. Dobra glasbena spremljava, ki bi jo lahko uvrstili v rock, na trenutke tudi precej psihedeličen rock, je dodala francoski liriki tisto intenzivnost, ki jo pravi šansonjeri vedno povzročajo. Kdor je lansko leto spremljal Braneta Završana in Abdel Malika, je tokrat užival v bolj skromnem, a simpatičnem nastopu, ki bi nadvse prijal v kako kavarno. Sledil je band, ki so mu verjetno naredili krivico že na samem začetku. Poleg nesrečnega termina in prostora so ga v napovedih primerjali s tremi velikani: Manu Chao, Ojos de brujo in Ozomatli. Kdor je šel na koncert izključno zaradi primerjave s temi tremi bandi, je bil verjetno razočaran. Kljub podobni socialni usmerjenosti in enakimi ideali bi težko rekla, da so si bandi med seboj primerljivi. Omenjeni trije imajo veliko poudarka na melodiki, med tem ko so Peyoti For President močni v tolkalski sekciji. Štirje prepričljivi tolkalci, Brazilec na bobnih, Španec na cajonu (flamenko škatla), Irec na bongotih in multiinstrumentalni Portugalec, ki je prijel v roke tudi boben so nam dvigovali kocine. Skupina se je trudila, a publika je ostajala hladna. Naslednjič jih pričakujemo v intimnejšem okolju na prostem in ne v nedeljo. Žur je zagotovljen!
Ponedeljek je bil zopet dan za Križanke. Večer, ki je bil obarvan bolj rockersko z etno pridihom, so otvorili slovenski ŠKM Banda, sledil pa je miks dveh skupin. Dirtmusic in Tamikrest so izmenjaje in skupno nastopili pred srednje polnim predverjem Križank. V celem tednu je bil ta koncert, po mojem prepričanju, še najmanj izrazit in impresiven, a vseeno soliden.
Zaključni večer Druge godbe se je odvijal v Klubu CD, v prijetni atmosferi s pogledom na ljubljanski grad. Prva je na oder stopila vokalistka in multiinstrumentalistka Maja Osojnik skupaj s še petimi glasbeniki. Maja sicer deluje na Dunaju, a se posveča predvsem avtorskim obdelavam slovenske ljudske glasbe. Svež pristop med drugim vključuje tudi zvok mletja kave v kavnem mlinčku, kot so ga uporabljali nekoč. Poslednji nastopajoči so prihajali iz Finske, a njihova glasba presega politične meje. Glas Wimme Sari-ja predstavlja tradicionalno izročilo ljudstva Sami (nekdaj smo jim rekli Laponci), ki poseljujejo najsevernejši del Evrope, od Norveške, preko Švedske in Finske do polotoka Kola v Rusiji. Joiki so osebne pesmi, ki smo jih v torek poslušali podkrepljene z izjemnim bas klarinetom, nekaj brenkali in tolkali. Koncert v primernem okolju je zvenel sanjavo in nežno, bil je prava hvalnica naravi, ki jo Wimme nadvse ceni. Publika je bila navdušena, to pa potrjuje tudi izropanje zalog zgoščenk. Dobesedno in v prenesenem pomenu.
Po koncu smo ob kozarcu Simčičeve žlahtne kapljice nazdravili v upanju na še mnogo let Druge godbe, festivala, ki po svetu v izbranih krogi doživlja izjemne hvale. Žal teh razsežnosti ni čutiti v miselnosti domačih funkcionarjev in ljudstva. Morda pa bo napovedana reorganizacija festivala prinesla še kakšno svežo idejo in nov zagon.
