Nestrpno pričakovanje je v zadnjem tednu pred pričetkom Druge godbe stalno rastlo. Skoraj sem odštevala ure do začetka, zato menda ni presenetljivo, da sem bila prvi dan, torej v četrtek 28.5. v Klubu Cankarjevega doma že uro pred napovedanim začetkom.
Letos je četrto leto odkar je Druga godba temeljito spremenila svoj koncept in iz enotedenskega festivala postala bolj zgoščena. Delo mi je uživanje na festivalu preprečilo zadnja tri leta, zatorej sem se res veselila minulega konca tedna.
Odločitev o zgodnjem prihodu je bila nagrajena. Najprej z lahkotnim vstopom, nato s prekrasnim sončnim zahodom na terasi ob klepetu prijateljev in znancev ter kot zadnje s koncertom. Dvema, če sem natančnejša. Najprej je na oder stopila Aziza Brahim iz še vedno okupirane Zahodne Sahare, nato pa Mavretanka Noura Mint Seymali. Obe s spremljevalno skupino, obe z impresivnim vokalom. Prva nas je v festival uvedla zasanjano in nežno, druga pa je spravila na noge vsaj polovico Kluba. Temu gre delno pripisati tudi dejstvo, da je kar nekaj publike, zaradi velikega obiska, stalo že na začetku. Organizatorji Druge godbe so se v četrtkovem večeru izkazali z odzivnostjo in fleksibilnostjo, ko so podrli zastor med prireditvenim in barskim delom in kasneje odprli prehod še na teraso. Vsekakor nekaj, kar bi si Klub CD lahko zapomnil in izkoristil še kdaj.
Največje presenečenje četrtka pa je bil gospod Dennis Bovell, ki je v Pritličju nastopil brezplačno. Tako je, brezplačno. In da, prav sem zapisala pritličje z veliko začetnico. Moji hipsterski prijatelji seveda točno veste vse in še več o Pritličju, je pa marsikdo pričakoval zadnji četrtkov nastop v pritličju Cankarjevega doma, kar se je zdelo zabavno še hišniku (?), ki smo ga srečali pred dvigalom. Dennis, izvorno iz Barbadosa, živeč v UK, je postregel z dubom, ki ga podalpska deželica že dolgo ni doživela, vsekakor pa že dolgo ne zastonj. (Kot morda nekateri, sama nisem mnenja, da je 2€ zastonj.) V izredno simpatični dvoranici Pritličja je poskrbel za izjemne dub priredbe zelo všečnih roots skladb. Plesno, simpatično in poživljajoče.
Sledil je petek. Komercialno bojda najbolj zanimiv dan, kar je botrovalo k večjemu strahu o nezmožnosti prisostvovanja na vseh koncertih. A kdor hoče, ta zmore. Začenši s Hindi Zahro, ki je edina res napolnila Kino Šiško. Koncert se mi je zdel precej podoben tistemu izpred parih let, odigran energično in v spremljavi z izvrstnimi glasbeniki, a brez ekstaze. Sledil je slogovno precej drugačen nastop Tune-Yards, ki so v Slovenijo prišli iz ZDA. Zanimiv miks vokalov, tolkal in klaviatur, katerega konca koncerta ni videlo kar nekaj ljudi, saj so ti že hiteli do Metelkove na naslednji koncert. Sama sem na koncertu ostala do konca in zato zamudila več kot polovico naslednjega koncerta. Menda se je to zgodilo zaradi tehničnih težav pred nastopom Hindi, ki je začela s polurno zamudo, nato pa na letnem odru Gale Hale niso mogli čakati, kjer morajo zaradi razumevanja polnih sosedov menda končati do minute točno. In potem pravimo, da je samo birokracija tista, ki ne pozna človečnosti.
Govora je o Yasmine Hamdan iz Libanona, ki je koncert morala končati ob polnoči. Menda so bili poslušalci iz prvih vrst navdušeni in zadovoljeni, tega občutka žal ni poneslo do zadnjih vrst polnega vrta Gale, kjer smo si privoščili malce oddiha in nato že odhiteli v Ch0. Kar sem brala recenzij, je večina novinarjev na tej točki omagala in z izgovorom, da je potrebno varčevati z energijo za zadnji dan, odšla domov. A, podobno kot v četrtek, žur se je šele začenjal. Turški trio, Hayvanlar Alemi, so prvi tisti dan pošteno zatresli kitarske strune in nas zasanjali v psihedelično rokerski maniri. Po vseh intenzivnih vokalih, ki smo jih do takrat že slišali, je instrumentalna zasedba bila prava poezija za ušesa.
Nato pa meni najbolj težko pričakovan koncert petka, Sons of Kemet. Že rahlo fizično izmučena, a z ogromno volje sem se prebila v Menzo, ko je na oder ravno prišla pisana druščina sinov Kemeta. Dva tolkalista zadaj, eden z odločno preveliko čupo, saksofonist in trobilec v rog spredaj. Krasen nastop, suvereno preigravanje in lahkotno prehajanje v žanrih me je poneslo v popolno zadovoljstvo. Občutek sem imela, da je bila ob koncu cela Menza navdušena nad videnim in slišanim.
Tretji festivalni dan se je začel že zgodaj. Kavo smo spili na močno osončeni terasi Kluba CD, nato pa vstopili v temen klub in prisluhnili Madame Baheux. Gre za zasedbo štirih glasbenic iz različnih koncev Balkana, živečih na Dunaju. Balkanski motivi so pogosta stalnica talentiranih glasbenic, ki so nas dobro pripravile za nadaljevanje dneva. Zatem smo se spustili v klet CD. Božo Vrećo, izjemen vokalist, ki prepeva sevdalinke, nas ni pustil ravnodušne. Graciozno gibanje in mili glas, v kombinaciji z ne tradicionalno moško podobo in s črnim bosanskim humorjem. Neprecenljivo. Sledila je Silvia Perez Cruz s kitaristom Toti Solerjem. Verjetno bi jo lahko oklicala za največje razočaranje Druge godbe, kar pa nikakor ne pomeni, da je bil njen nastop slab. Odličen glas, odličen kitarist, a tu se konča. Odpela je nekaj svojih komadov, sicer pa priredbe bolj znanih Portugalcev, Brazilcev ipd.
Izjemno uigrana Katalena je začenjala sobotno dogajanje v Kino Šiški. Edini slovenski izvajalci letošnje edicije Druge godbe so predstavljali novo ploščo Enci benci Katalenci. Za njimi so oder zavzeli Italijani. Izjemno živahni Canzoniere Grecanico Salentino so k plesu spravili prav vse. Ko so ti končali, je bilo zopet potrebno pohiteti v center mesta. Druga godba je tokrat prvič zavzela Staro mestno elektrarno, kjer so nas stresli predvsem Angolci, nekaj pa tudi Portugalec, ki je čisto preveč govoril. Batida je ime zasedbi, ki si zasluži naziv najbolj plesne godbe letošnjega festivala.
Konec dober, vse dobro? Druga godba je spet postregla z odličnimi glasbeniki in poskrbela, da se v mestu nekaj dogaja tudi na področju t.i. drugih godb. Črno piko so si vsekakor zaslužili fotografi, ki so očitno pozabili, da se fotografira zgolj prve tri komade in morda še zadnje tri. Nikakor pa ni kul, da visijo cel koncert v prvih dveh vrstah in onemogočajo normalno razmetavanje pod odrom. S plačano ali neplačano karto. Prednost imajo obiskovalci. Ker, dragi organizatorji, fotografi in še kdo, če ni obiskovalcev ni koncerta.
Se vidimo čez eno leto!
