V centru, na razdalji manj kot 200 metrov, najdete kar tri kipe Herkulov. Dobrih 500 metrov stran pa ima vsak še svojo kopijo. Najmanj eno.
V pritličju Magistrata vas čaka najstarejši kip v tej zgodbi, Herkul, ki se bori s pošastjo. Kipar Janez Khumerstainer ga je iz beljaškega apnenca izdelal nekje v sedemdesetih letih 17. stoletja, nato pa je stoletje olepševal vodnjak na Starem trgu. Kip je zatem menjal lokacije, bil poškodovan, za vedno ostal brez nosa in na koncu pristal v mestni hiši.
Na mestu nekdanjega vodnjaka, ki je pravzaprav nehal delovati leta 1774, ker je bil dotok vode z Golovca prekinjen z izgradnjo Grubarjevega kanala, je bil ob osamosvojitvi leta 1991 zgrajen nov vodnjak.
Nad školjko vodnjaka so na vrh precej visokega stebra postavili kopijo Herkula, z nosom.
A to ni edina kopija.
V preddverju Križank, poleg ličnih Plečnikovih svetilk stoji betonska kopija Herkula, ki je tja prišla v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi ta z nosom, a brez desne roke.
V začetku 18. stoletja, slabih petdeset let za prvim, sta za semeniški portal nastala kar dva Herkula.
Goli figuri lahko prepoznamo, saj sta oviti v levje krzno, kar je Herkulov atribut.
Podvojeni junak je prispodoba Herkulovih stebrov; Gibraltar kot konec znanega sveta, ki podpirata obok neba in pomenita začetek in konec fizičnega sveta.
Portal je nastal v delavnici kamnoseka Luke Misleja, kasnejšega tasta Francesco Robbe, kipe je izklesal Angelo (Pozzo) de Putti.
. 
Tudi ta dva Herkula imata svoji kopiji, ki krasita vhodno vežo Mestnega muzeja, pri Križankah.
V muzeju so mi povedali, da naj bi tja prišla iz delavnice Radoje Hudoklina, ki je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje poučeval slikarske tehnike, nekako v 50. letih prejšnjega stoletja.
Naj za konec spomnim še na najstarejši spomenik temu popularnemu heroju, to je na fasado stolnice vgrajena plošča s posvetilnim napisom Herkulu, stara že blizu dveh tisočletij.
