Idrija sicer na prvi pogled ni najbolj interesantna, a v sebi in okolici skriva kar nekaj biserčkov. Mesto je polno tehniške zapuščine, bogati ga izjemna klekljarska tradicija, ponaša se z zanimivo okolico (Divje jezero, krajinski park Zgornja Idrijca), najbolj pa je Idrija znana po drugem največjem rudniku živega srebra na svetu.Tam sem se potikala na mrzel in siv zimski dan, ko sem delala reportažo za Potepanja.
Idrija ob Idrijci
Največja turistična znamenitost je Antonijev rov, ki je urejen za turistične oglede in velja za drugi najstarejši ohranjen vhod v katerikoli rudnik na svetu.
Pred spustom v jamo, kot pravijo rudniku v Idriji, se je potrebno zaščititi.
WC za rudarje v rudniku. Nobene umetnosti, le škaf, ki ga je bilo potrebno prazniti.
“Na Idrijskem se je razvil tudi poseben tip stavbe, imenovan rudarska hiša. Zaradi tesne doline in strmih bregov je ta ozka in visoka, vkopana v pobočje in s pročeljem obrnjenim v dolino. Hiša z belo fasado in številnimi majhnimi okni od daleč deluje kar mogočno, a obiskovalec ob vstopu ugotovi, da je to le optična prevara. Hiša je namreč izjemno majhna, v njej pa je živelo povprečno 16 ljudi, spodaj gospodar s svojo družino, zgoraj pa revne podnajemniške rudarske družine. Notranjost obnovljene rudarske hiše si je moč ogledati le ob spremstvu vodnika iz Mestnega muzeja Idrija, še posebej pa zaživi v času Festivala idrijske čipke.”
Grad Gewerkenegg je bil zgrajen za potrebe rudnika, služil je kot upravna stavba in skladišče za živo srebro.
Danes je na gradu mestni muzej, z večimi razstavami. Ena je posvečena tudi klekljanju. Na sliki Jovankin prt, protokolarni klekljan pogrinjek za 12 oseb. Mere: 300 cm x 180 cm. Sklekljalo ga je 15 – 20 klekljaric v 70.letih prejšnjega stoletja. Jovanki Broz ni bil nikoli izročen v trajno last.
Nedolgo tega je Idrija postala bogatejša za akvarij.