Lectarija ima zgodbo, ki jo bom seveda pripela spodaj, a naj najprej svoje povedo fotografije. Stilska in lepo umeščena v Slovenski etnografski muzej je končno leta 2004, po dolgih letih zapostavljanja, le ugledala luč.
.
In zakaj je Lectarija tako posebna?
Ker je načrte za opremo trgovine naredil nihče drug kot sam Plečnik. Arhitekt Jože Plečnik.
.
Po novem letu so v Lectariji tudi nekateri novi izdelki, saj so se ti tja preselili iz trgovine Madeinslovenija.net, ki je bila pri Kongresnem trgu, še vedno pa njeno ponudbo najdete na spletu: http://madeinslovenija.net/.
BTW, kmalu bo ugledala luč interneta tudi prenovljena spletna stran trgovine, ampak več o tem kasneje.
.
V trgovini je tudi portret arhitekta Plečnika (na sliki levo) iz brestovega lesa. Delo Jakoba Krbavčiča iz leta 1977.
.
Vstop v trgovino je v avli Slovenskega etnografskega muzeja.
.
Sledi še nekaj detajlov
.
.
.
in zgodba.
LECTARIJA – Usoda trgovine in ljudi
Zamisli, uresničitvi in vzponu trgovine z imenom Lectarija, pa tudi njenemu propadanju in ponovnemu oživljanju je botrovalo več medsebojno povezanih usod posameznikov in ustanov.
Zgodba o Lectariji se začne pred več kot sedemdesetimi leti v prostorih nekdanje Belgijske kasarne, v katerih se danes nahaja Slovenski etnografski muzej, in kjer sta se spoznala Jakob Krbavčič in Henriette Hubner, ki so jo klicali tudi Jetty ali Hedi, kasneje tudi Henrika ali Henrieta. On je kot mlad pomočnik iz Plehanove medičarske in svečarske delavnice dovažal vinske medenjake v vojaško kantino, kjer je ona še kot dekle občasno pomagala svoji teti.
Nit te zgodbe pa lahko sledimo še dlje v preteklost. Na nekdanji Sv. Petra cesti, današnji Trubarjevi ulici v Ljubljani, je že v drugi polovici 19. stoletja delovala medičarska in svečarska delavnica. Na začetku 20. stoletja jo je prevzel Rajko Pečnik, nasledil pa Jakob Krbavčič. Oba sta poslovala pod imenom Plehan, kot so se imenovali prvi lastniki oziroma njeni ustanovitelji.
Jakob Krbavčič je dobil obrtno dovoljenje in prevzel delavnico leta 1931 ter se istega leta tudi poročil s Henriette Hubner, ki je se v moževi delavnici in trgovini lahko dodobra seznanila z medičarsko, lectarsko in svečarsko dejavnostjo. Bila je podjetnega duha in ker ji ni bilo dovolj le družinsko življenje, je kmalu začela razmišljati o samostojni poti.
V istem času je v hišo nasproti Krbavčičevih zahajal na obisk k svojemu bratu, zdravniku Janezu arhitekt Jože Plečnik. Tam se je seznanil s sosednjo medičarsko, lectarsko in svečarsko dejavnostjo in jo tudi primerno cenil, o čemer govori eno izmed njegovih pisem mojstru Krbavčiču. Tudi zaradi siceršnjega Plečnikovega odnosa do rokodelstva ne preseneča, da se je odzval prošnji in v letih 1938-1939 izdelal načrte za opremo trgovine, v kateri naj bi se prodajali izdelki domače in umetnostne obrti.
Trgovino sta leta 1940 skupaj odprla Henrieta Krbavčič in Robert Freyer, v središču Ljubljane, v najetem prostoru na Kongresnem trgu. Imenovala se je Lectarija. V obdobju naraščajočega fašizma sta ustvarila trgovino za tedanji slovenski narodno zavedni meščanski okus. Prodajala sta lectarske, medičarske in svečarske izdelke Krbavčičeve delavnice, ribniško in prekmursko lončenino, idrijske in lepoglavske čipke, belokranjske vezenine, lesene stružene in poslikane krožnike, sklede, šatulje in skrinje ter kroparske kovaške izdelke. Za trgovino pa so nastajali tudi svečniki, jaslice, božična drevesca, podstavki za pirhe, šatulje in podobno po načrtih Jožeta Plečnika in njegovih učencev.
Freyerjeva sta trgovino vodila do leta 1948, ko jima je bilo odvzeto dovoljenje za prodajo, oprema trgovine pa nacionalizirana. Robert Freyer je postal tehnični direktor državnega podjetja Dom in Lectarija ena izmed poslovalnic tega podjetja. Freyerjeva poslovna in življenjska partnerka Henrieta pa se je odtlej posvečala predvsem družinskemu življenju.
Ko je po letu 1991 podjetje Dom prešlo v privatno last, novi lastniki niso imeli občutka in razumevanja za opremo Lectarije, sicer spomeniško zaščiteno kulturno dediščino. Oprema trgovine po Plečnikovih načrtih je žalostno propadala in sklenila svoje več kot pol stoletno obdobje na Kongresnem trgu v trgovini s simbolnim imenom The End. Potomca Henriete in Roberta Freyerja, Agata Freyer Majaron in Rok Freyer, sta opremo želela zaščititi pred nadaljnjim uničevanjem, zato sta se leta 2000 odločila, da jo podarita Slovenskemu etnografskemu muzeju. Slovensko muzejsko društvo se jima je za to enkratno donacijo skromno zahvalilo z Valvazorjevim častnim priznanjem.
V Slovenskem etnografskem muzeju smo opremo trgovine Lectarije skrbno obnovili in zaščitili. Z njeno rekonstrukcijo v novi razstavni hiši SEM je Lectarija konec leta 2004 zaživela svoje novo življenje kot muzejska trgovina. Tako je dobila zgodba nadaljevanje prav na mestu, kjer sta se pred več kot sedemdesetimi leti spoznala Jakob Krbavčič in njegova prva žena Henrieta oziroma Henrika, kasneje poročena z Robertom Freyerjem. Bila je spiritus agens poslovnega in hkrati kulturnega projekta Lectarija, obenem pa tudi tragična junakinja zgodbe o Lectariji in njene lastne, osebne zgodbe.
Krbavčičeva delavnica je burno obdobje po drugi svetovni vojni preživela z nekaj več sreče in z manjšimi prekinitvami delovala vse do leta 1995. Sredi sedemdesetih let jo je prevzel sin Andrej Krbavčič in po njegovi zaslugi sta tudi Krbavčičeva delavnica in trgovina, obe z vso pripadajočo opremo, pristali v Slovenskem etnografskem muzeju. Zaenkrat so vsi predmeti in oprema skrbno spravljeni v muzejskem depoju in čakajo, da tudi oni nekoč povedo svoj del zgodbe o Lectariji, predvsem pa o življenju in delu mestnega obrtnika ter o medičarski, lectarski in svečarski dejavnosti. Dotlej pa se bodo lahko s to zanimivo in barvito obrtjo seznanjali obiskovalci SEM v muzejski trgovini Lectariji. S prodajo figur iz lecta, sveč, medenega žganja in vina ter medenjakov in sladkarij na osnovi medu pa smo skušali vsaj delno tudi obuditi duha nekdanjega Lectarije. Sicer pa trgovina že s svojim imenom nakazuje ponudbo, zato smo za obiskovalce muzeja in tudi za vse druge pripravili bogat izbor lepo okrašenih, dišečih in slastnih mojstrovin iz medičarske, svečarske in lectarske delavnice Perger iz Slovenj Gradca. Mojster domače in umetnostne obrti Hrabroslav Perger sledi družinskemu izročilu, ki sega vse do leta 1757, hkrati pa z rokodelsko spretnostjo in v sodelovanju z oblikovalcem Oskarjem Kogojem ustvarja sodobne izdelke z bogato sporočilno vrednostjo.
