Med 22. oktobrom in 21. novembrom Kraševci vabijo na Mesec kraške kuhinje.
Povabilu smo se odzvali tudi z Društvom turističnih novinarjev in na Krasu preživeli prekrasen dan, poln barv, tak je pač jesenski čas, in poln odličnih okusov, tak je pač Kras.
Dan smo začeli v Tomaju na turistični kmetiji Škerlj, kjer nas je pričakal lastnik Izidor Škerlj.
Predstavil nam je svojo kmetijo, povedal, da je imel letos veliko gostov iz Slovenije, nas spustil v zorilnico pršutov, nato pa povabil na zajtrk, poln domačih dobrot.
O tem, kaj smo si ogledovali dobro podkrepljeni, kdaj drugič. Tokrat vam s fotografijami cedim sline, zato sledi preskok na kosilo. A ne zgolj kosilo, to je bila prava kraška gostija v moderni izpeljanki.
Obiskali smo namreč Špacapanove v Komnu v njihovi Špacapanovi hiši. Tam nas je sprejel Ago Špacapan in vodil skozi pravo kulinarično popotovanje med lokalnimi in sezonskimi surovinami, ki jih s pridihom odličnosti in vrhunskosti strežejo na krožnikih.
Ali pa tudi ne na krožnikih.
Zgoraj so sušena polenta (v storžu), tortilja v obliki lista kapucinke z mariniranim sardonom, domačim kečapom in majonezo iz česna, v gnezdu je jajce, v katero nalijejo vročo govejo juho, ocvrti žajbljevi listi z medom, kruh iz droži in spenjeno maslo ter kapunova pašteta oz. vegi skuta z ajdovimi kokicami.
Sledila je pašta fižol, pred nami poškropljena s 30 let starim teranovim kisom, file divjega prašiča oz. sezonska zelenjava za mojo malenkost.
Nikakor pa ne gre pozabiti odlične vinske spremljave. Od šest dni macerirane vitovske grganje, stare kraške bele sorte, do pet dni macerirane rebule iz obronkov Vipavske doline, kjer imajo Špacapanovi tudi vinograd. Posebnost te rebule je, da jo starajo v steklenih flaškonih, velikih 54 litrov. Steklo vinu namreč ne doda ničesar. Krona obeda je bil seveda odličen kraški teran.
Sledile so sladice, v tekoči in malo manj tekoči obliki.
Mislim, da je to daleč največje število fotografij, ki sem jih naredila med enim kosilom.
