Nekatere stvari se zgodijo na hitro, druge pa nekaj časa zorijo. Ena slednjih je bila tudi ideja, da grem okoli Bohinjskega jezera. V mislih seveda nisem imela krožne, približno enajstkilometrske poti ob jezeru, ampak tisto malo višje.
Ker smo hoteli predvsem uživati, gledati prekrasne razglede, vohati duh gora in dihati zrak brez signala za mobilni telefon, smo si za to vzeli dovolj časa. Lahko bi bili hitrejši, večina bi vas verjetno bila, lahko bi bili tudi počasnejši. Kakorkoli, šest dni je minilo hitro. Na pot smo se podali čisto na koncu avgusta in se domov vrnili v začetku septembra.
Spali smo v štirih kočah in enem hostlu. Hostel Murka na Voglu (1922 m) se nam je posebej vtisnil v spomin, saj je bil pravzaprav edini, ki je nudil luksuz vroče vode in tuša.
Kljub lepemu večeru
smo prvo noč pod streho doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1844 m) poslušali debele dežne kaplje in se spraševali, ali bo cel teden deževalo. A klima je bila pozitivna, to poletje so v koči za vzdušje in še kaj skrbele tri mlade oskrbnice, od katerih sta dve tudi ustvarjalki bloga Poln kufer in sta o tem naredili super video.
Kljub pozitivnemu vzdušju, v gorah pozabiš na to, da je pozitivno sedaj pravzaprav slabo, je naslednji dan vseeno deževalo, zato smo traso morali prilagoditi. A ker nismo iz cukra, no, eni bolj drugi manj, smo se imeli na ta najbolj nenavaden dan prav fino.
Tretji dan nas je od Vogla do Komne peljala skorajda magična pot. Brez žive duše, še svizci in gamsi so se skrili, in mimo nekaj zaplat snega in mnogih cvetočih travnikov.
Pravzaprav sem bila presenečena nad množico zelenja na naši poti in nad raznovrstnostjo gorskih travnikov, zato pričakujte še eno objavo, ki bo posvečena gorskemu cvetju.
Noč smo dočakali pod strašnimi oblaki in ob vrčku sveže točenega piva Tektonik v domu na Komni (1520 m).
Jutro se je začelo malce pred sončnim vzhodom, saj priložnosti gledanja vzhoda sonca, skorajda iz postelje, ki se dviga nad bohinjskim jezerom, ne gre zamuditi.
Ker je bilo fotografiranje nadvse naporno, ura pa še zgodnja, smo zaspali nazaj, nato pa bili zbujeni z glasnim trkanjem na vrata in “ura je že pol devetih.”
Naslednji dve noči smo prespali na koči Pri Triglavskih jezerih (1685 m).
Ta se je zdela polna, bili pa smo edini Slovenci. Tako pač je v priljubljeni in, roko na srce, prekrasni dolini Triglavskih jezer.
Pravi raj za fotografe.
Predzadnji dan smo se najprej spustili do Črnega jezera (1294 m),
nato pa zapustili gorsko avtocesto
in se podali v tišino bohinjskih planšarskih planot.
Obvezen je bil skok na Pršivec (1761 m) na dozo razgleda na jezero,
pa tudi pogleda proti Triglavu ni bilo za zanemariti.
V poslednje jutro smo se zbudili z najboljšo kavo na poti v Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik (1620 m), pomahali v slovo majhni hiški, kjer smo spali
in se spustili mimo še enega jezera (1453 m)
in planine Vogar (1054 m) do Bohinjskega jezera (526 m).
