.
Edinstven primer skupine, ki je pred dvajsetimi leti posnela kaseto, ta pa je postala ena bolj legendarnih v dolini Šentflorjanski, so opisovali tako rekoč že vsi, da nas večina zna ta besedila na pamet, čivkajo že ptički in da se opisovana skupina imenuje Niet, verjetno ni več dvoma. Bil je maj, ko se je pred dvema letoma skupina zopet zbrala in razprodala Križanke. A ne le Križanke, tudi okolica je bila polna.
Ker je zopet čas za revolucijo, so Niet izdali nov album, ki so ga na tokratnem koncertu tudi obsežno predstavljali. Pričakovano nihanje med skladbami izpred dveh desetletij in tistih, ki jih lahko slišimo na Trinajstici, je bilo vodilo koncerta. Udarnost slednjih se sicer ne meri tako visoko, kot tistih iz rajnke države, a nastop le-teh je bil zadovoljiv. Legendarne skladbe pa so pokonci spravile polne Križanke; dvignjene roke, pankersko poskakovanje in petje (občasno tudi dretje) na ves glas. Ubrana skupina je na oder povabila tudi goste. Najdlje se je na odru zadržal Buldožer Borut Činč, ki je pomagal na klaviaturah. Severa Gjurin je pela Beli prah, z otroškim pevskim zborom iz Litije so zapeli Živalsko farmo, dve skladbi pa so zaigrali skupaj z godalnim kvartetom Vijolice.
Niete smo uspeli priklicati na oder kar dvakrat, čeprav smo že po prvem bisu vedeli, da se zidovi še ne rušijo in stene še ne pokajo od alkohola, smo to vseeno pričakovali. Februar smo doživeli prav na koncu koncerta, v resnici skoraj že v juniju. Verjetno bi si večina od nas želela še ampak ne zato, ker ne bi dobili dovolj ampak zato, ker je bilo dobro.
.
