Takole je zapisal Valvasor: “Zamesijo velik hleb kruha in ga okitijo zgoraj z vsakovrstnimi okrasi. Plemičem in meščanom pa, ki imajo delikatnejša usta, denejo v tale kruh veliko masti in jajc, po vrhu pa ga na razne načine okrase s testom in tak kruh imenujejo poprtnik.“
S poprtnikom, ki mu nekod rečejo še župnek ali namižnjak, smo se nekateri srečali prvič na Trubarjevi domačiji v Rašici na Dolenjskem, v okviru že omenjenega projekta Uživam tradicijo.
Običaji se glede na regije razlikujejo, eni ga pečejo ob božiču, nato, navadno na mizi pod božičnim prtom, čaka na dan svetih treh kraljev, 6. januarja, ko ga okoli mize zbrana družina razreže, razdeli in poje. Drugod ga pečejo tri krat na leto, poleg božiča in svetih treh kraljev še za veliko noč.
. 
. 
Okrasje je lahko, in je, vsakršnih oblik, od ptičkov, kakršne smo imeli mi, do drugih živalic, angelčkov, svetnikov ipd. Figuric pa je moralo biti vsaj toliko, kot je bilo otrok pri hiši.
V zavodu Parnas, ki je danes ključni akter za ohranjanje dediščine priprave božičnega kruha, pa še poudarjajo, da poprtnik ni zgolj okrašen kruh, ampak je to obredni kruh. Organizirajo tudi delavnice izdelave poprtnikov, mi pa smo se lotili peke ptičkov.
. 
. 
