Pripovedim, da se v tropih skriva puščava, seveda nisem kar tako nasedla, zato je bil obisk puščave Tatacoa eden izmed prvih krajev, ki sem jo obiskala. Moj dvom se je seveda izkazal za utemeljen. Puščava, kjer je obe noči mojega obiska deževalo, zame ni puščava. Dež je bil res bolj podoben pljuvanju starca z izsušenim gobcem, ampak o (ne)puščavskosti govorijo tudi kar številni potočki in bazenčki, ki jih zajezijo domačini.
Je pa Tatacoa vedno bolj prepoznavna točka na kolumbijskem turističnem zemljevidu in sem bila kar presenečena, ko mi je, še preden sem stopila iz busete (na pol razpadel mini bus), model zagrabil ruzak in ga vrgel na svoj predelan motor, češ, da je on turistični vodnik, ki ga vsi turisti najamejo.
.
Po dolgem barantanju, sva se na koncu le zedinila in povzpela sem se na moto-vozilo, ki nas je zapeljalo v notranjost kvazi puščave. V parih besedah bi obisk Tatacoe lahko opisala takole: čez dan svinjsko vroče, ponoči bataljoni majhnih komarjev, zanimiva pokrajina in možnost osvežitve v enem izmed bazenčkov.
.
.
.
Eni deli so res bolj suhi,
.
.
.
a za kaktusi
.
so kažipoti nakazovali osvežitev.
.
.
Da Tatacoa nikakor ni prava puščava, potrjujejo tudi – sicer še kar shirane, ampak vseeno – krave!
