Menda se ne motim, če rečem, da velika večina Slovencev povezuje našo nekdanjo sestrsko republiko Bosno in Hercegovino z odlično hrano. V tem duhu začenjam objave iz naše nedavne študijske ekskurzije v Tuzli in njeni okolici. Prijeten ambient, prijazni ljudje, luštna glasba in odlična hrana in pijača je konec koncev to, kar v življenju zelo veliko pomeni.
Toplo nas je sprejel Refek Halilović, lastnik, ki že dve desetletji gradi in dopolnjuje mnogoštevilno zbirko svoje restavracije, ki jo je poimenoval Etno Avlija. Beseda avlija po bosansko pomeni dvorišče (hiše) in ko smo stopili skozi vhodna vrata dvorišča, nam je bilo jasno, zakaj tako poimenovanje.
Tudi vstop v obedovalnico nas ni pustil ravnodušnih.
Ko smo sedli za mizo, se je začel pravi spektakel tradicionalnih bosanskih okusov. Od begove čorbe, piščančje krepke juhe s posušenimi plodovi bamija
do bureka, sirnice in ostalih pit, kot Bosanci rečejo bureku, ki ni mesni.
V restavraciji pripravljajo tudi nekaj takih jedi, ki jih večina nas ni poznala, npr. odlični presnac ali bela pita iz koruzne moke in kajmaka.
Sledile so glavne jedi, ki jih lahko razdelimo na dva sklopa, na jedi izpod peke in na dolmo. Slednji sklop zajema vse, kar je polnjeno. Naj si bo to sarma ali pa polnjen paradižnik, bučke, čebula, jajčevci ipd.
Izpod peke oz. morda celo bolj poznan bosanski izraz izpod sača, pa je drugi sklop jedi, ki so v ličnih posodah prišle na našo polno obloženo mizo.
Kljub temu da je naša kočerja trajala kar nekaj ur, naši želodci niso hoteli tako hitro prebavljati, in ko so prišli na plano še pladnji sladic, se nam je prav milo storilo, da ne moremo pojesti vsega. A za nekaj sladkega je vedno še nekaj prostora.
Prava uživancija torej.
