Rimske Terme imajo precej pestro zgodovino. Od Rimljanov do Jugoslovanske ljudske armade.
Ime ne zavaja. Arheološki ostanki nakazujejo, da so si prve bazene s toplo, vročo in mrzlo vodo tu omislili Rimljani že leta 39 let p. n. š. V vmesnih dveh tisočletjih so se menjavali lastniki, dograjevali, podirali in zopet gradili različni objekti, dokler ni ob koncu 2. svetovne vojne zdravilišče prevzela v upravljanje (=zasegla) vojska. Vrata za navadkote so se zaprla in taka ostala do razpada Jugoslavije. Svoja vrata pa so ponovno odprli komaj leta 2008.
Sama sem bila najprej navdušena nad lokacijo. Zdraviliški kompleks je zgrajen v steni nekakšne zatrepne doline in zato ponuja lep razgled proti naselju in Savinji. Navdušenje ni splahnelo niti ob vstopu. Poleg lično urejenih prostorov so me navdušili z rimskimi reki skoraj na vsakem koraku.
. 
. 
. 
.
Tole je bila moja soba, skupaj s kopalnico, večja kot moje bivalne površine doma.
Ker so Rimljani zadnje čase, še posebej pa letos, v modi (2000 let Emone!), sta nas pričakala 2 Rimljana. Ob zvokih harfe smo se nato namakali v termalni vodi, vsak v svoji kadi.
. 
.
Zdravilišče obdaja lepa narava, urejeni parki, prilagam pa sliko orjaških sekvoj, ki so jih v parku zasadili leta 1879 v čast prihoda angleške princese in pruske prestolonaslednice Viktorije. Sadike so poslali iz londonskega botaničnega vrta Kew Gardens.
