Počutim se, kot da moram napisat en tak pravi, spodoben blogerski vnos. Kar mi dejansko trenutno kar paše. Sedim na delovnem mestu, na istem stolu, s katerim se zopet vzajemno grejeva. Stolu se od včeraj, ko sem ga zapustila, ni preveč dogajalo. Lahko bi rekla, da se je dolgočasil.
Moja malenkost pa je šla včeraj najprej napenjat možgančke na zadnji izpit iz portugalščine. Kakšna ironija, na koncu bom imela dva certifikata za portugalščino pa nobenega za špančino v kateri se precej tekoče pogovarjam. Kar ne morem trditi za portugues. No ja… pravjo, da čez 7 let vse prov pride. Ko sem rešla izpit namesto v uri le v polovici tega časa, sem se seveda počutila neizmerno pametna. V vsej tej moji pametnosti sem oddala izpit, se poslovila in zajahala moj beli dvocikel. Na prvem in dejansko edinem prečkanju semaforiziranega križišča, ki me je ločil od doma……ME JE VSTAVIL POLICAJ!!! Ta zoprn osebek v uniformi in (kako vzorno) s čelado, ker je bil na kolesu, je zahteval od mene OI. Seveda sem imela takoj ‘kva ti men zdej težiš’ odnos. Napeto ozračje je prekinil moj spremljevalec, dvocikl, ko se je prav nemarno zlepil po tleh med mojim iskanjem osebne in hladno policijsko srce se je omehčalo. Dobila sem kao oster pogled luštkanga (?!?!?!) policaja in ustni opomin, da se čez rdečo ne vozi. Dejansko nisem, samo res nerodno sm zavila levo… 🙂
Domov sem prišla v prazno stanovanje. Oh, kako to kdaj paše. Birgit se je ravno izselila, smartass-a ni bilo doma. Cela milina. Seveda sem potem ugotovila, da je Birgit pustila milijardo enih stvari, da je totalen kaos v kuhinji in še večji na balkonu. Zavihala sem rokave (hahaha, rokavov nisem imela na sebi že en teden…I just love summer) in VSE pospravla. Od kopalnice, kuhinje do balkona! Če je akcija, je pač akcija. Akcija v upanju, da se moj novi učitelj joge čimprej prikaže iz namakanja v Krki. No… ko je prišel, je bil totalno sit, kar je seveda a big no no za jogo. 🙁 Po predahu sem bla mini vodička po LJ, kar je ob polnoči precej bolj prijetno opravilo, kot recimo ob 20h, ko je tona ljudi povsod. Pa tudi ob tem času je ohladitev nujna. Kam drugam, kot v zavetrje Ljubljanice in prijetnega glasbenega izbora Makalončarjev. Tud Goš je bil navdušen.
Nato je sledila totalna nočna mora: sanjala sem, da mam otroka?!?! AAA. Sej vem, večina vas je zdej pomisnla, kdo je bil oče. To je šele hecn odgovor… Morm najprej ‘očeta’ kontaktirat, da ne bo prek neta zvedu! lol
Jutro se je nadaljevalo precej bolj umirjeno. Kavica, sprehodek, … Spet nisem prišla do joge, ker je Goš obljubil, da bo naredil energy ballse in sem mu asistirala pri kuhi, nato je pa seveda zmanjkalo časa za mojo jogo.
Sedaj se izteka moj delavni dan, stol je še vedno vroč, zato se grem pa polej pohladit.
Tjaša, otrok je blagoslov in ne nočna mora! 😉