Takoj, ko sem šla prvič za dalj časa iz Slovenije, sem dojela kaj pomeni biti tujec. Od jezika, kulture, okolja, predvsem pa do odnosa ljudi, vse je tuje. In takrat sem prvič zares razumela, kakšna stiska mora biti v vseh tujcih, ki se odločijo zapustiti svojo lastno državo. Naj bo to ekonomska, politična ali katerakoli druga stiska. V teh letih so me skušali prepričati v nasprotno, češ da neevropejci čakajo, da preplavijo Evropo. Da nas hočejo zavzet. In ne pozabimo, kakšni prasci so, ker ne znajo slovensko.
Nisem se dala. Vsak, ampak res vsak, ima pravico, da govori v svojem oz. v kateremkoli že jeziku. In še vedno vem, da je večini tujcev v tujini težko. In ko smo leta 2004 pristopili v politično zvezo EU, je to prvič začutilo tudi zaprto širše slovensko občestvo. Začutilo je, kaj pomeni biti tujec. Prepovedano nam je bilo se zaposliti kjerkoli, z izjemo treh držav, na nas so gledali (in še vedno) kot na nove Evropejce (kljub temu, da smo geografsko tu že ves čas?!) in podobne diskriminatorne nebuloze.
K zgornjim mislim me je spodbodel članek Objektiva iz prejšnjega tedna in vsem toplo priporočam, da si ga preberete.
Zelo zanimivo branje, se posebej clanek. Slehernemu slovenceljnu bi bilo treba predocit to besedilo, da si prebere in se mal zamisli, ko naslednjic sreca tujca.
My point exactly!! 🙂