Ulične razstave

Velika mesta imajo veliko galerij, muzejev in podobnih kulturnih hramov, mala mesta pa imajo manj galerij in manj muzejev. Vsem pa je skupna ulica. Prostor, ki naj bi bil javen. Vse bolj je to prostor, ki ga vedno bolj naseljujejo raznorazne korporacije s svojim vsiljivim oglaševanjem. Pa ne le te, javni prostor zasedajo tudi bari s ‘plačljivimi’ mizami in stolčki. V teh stvareh Ljubljana pridno sledi ostalim mestom. “Denar je sveta vladar”, pravijo in zasedejo celotno obrežje Ljubljanice. Še dobro, da mesto premore nekaj grafiterjev, ki jih mestni redarji seveda zlovešče preganjajo, da poskrbijo, da se oči lahko tudi spočijejo. Ampak zakaj naše mestece ne sledi večjim mestom tudi v kulturi?

Ulične razstave so medij s katerim širše občinstvo pritegnemo k stvari. So dostopne, opazne in sama zase reklama. Tako lahko tudi naključni mimoidoči, ki morda že 15 let ni bil v galeriji, začuti kulturo. S tem se širijo obzorja. Obzorja, ki so danes vedno bolj ključnega pomena.

K razmišljanju o tem me je pripravil moj delovni obisk v Lizboni. Na prvem koraku sem se zaletela v ulično razstavo. Tako je bilo tri leta nazaj in tako je bilo danes. Vedno dogaja nekaj tudi na ulici. Kontinuirano! Prilagam dve fotki iz omenjene razstave. Sliki sta bili narejeni prvi dan, ko je bilo mesto zavito v sivino. Še dobro, da je Lizbona vetrovno v bolj ugodni poziciji, kot Ljubljana in je tako že naslednji dan posijalo sonce, ki nas je grelo še cel teden. Temperature so čez dan dosegle tudi 17°C!

Za ovinkom pa me je presenetila naslednja inštalacija:

Do you understand what I mean!?