Veliko planino imam v spominu po krasnih nekajdnevnih zimskih bivanjih v planšarski hišici. Zima na Vel’ki prinaša različne radosti, poleg sankanja, to je ob megli in prepadih lahko precej adrenalinsko, so zabava naraveljubnih (bolj ali manj odraslih) tabornikov tudi zamrznjene pipe. Ob takih pripetljajih (kar je skoraj vedno) je nujen dogovor o t.i. zaščiteni zaplati snega. Kjer se ne hodi in kamor se niti pod razno ne sme it scat, ne glede na količino popitih borovničk.
Še raje kot s (predrago) gondolo, grem gor peš. Hiter dvig, nato pa sledi dokaj umirjen sprehod po planini med zanimivo kulturno dediščino planšarstva. Tokrat sem šla – po nekaj letni pavzi – gor na zadnji oktobrski dan, ko je ljubljansko kotlino okupirala nekajdnevna megla, nad njo pa je grelo in razveseljevalo sonce. A nisem bila edina, daleč od tega. Ugotovila sem, da je postala Velika planina nekakšna Šmarna gora oz. še slabše, saj so skoraj do vrha uredili cesto!? In kako šokirana sem bila, ko sem na Mali planini, pred planšarskimi hišicami zagledala parkiran avto?! Pa saj je gondola, a je res potrebna še cesta?!
Gneči sem se izogibala in zato ostala nekje med Malo planino in planino Kisovec.
.
.
.
.
