“Ribničani ne bi bili mi, če se ne bi že zgodaj spomnili, da leska ni dobra samo za tazadnje meriti našim smrkavcem, ampak se iz nje lahko napravijo tudi dobri zobotrebci. Teh znamo pri nas napraviti toliko, kolikor vrst je zob”. (Miha Mate, Široka usta, 1993)
.
Izdelovalci zobotrebcev se imenujejo klinčarji. S to dejavnostjo so se ukvarjali predvsem prebivalci vasi na severu Ribniškega polja (okolica Velikih Lašč, Rob) in Dobrepolja.
Zobotrebci se lahko izdelujejo iz različnih vrst lesa, a najbolj kakovostni zobotrebci so leskovi. Pri pripravi lesa za to panogo ni težav, saj je kmalu dovolj lesa. Palice in veje nažagajo na kratke, do osem centimetrov dolge konce, ki jih razcepijo na drobne, tanke dele.
Klinčar, dela zobotrebce v hiši, ob družinski hiši, za to pa potrebuje debelejši lesen nastavek – primožek in poseben nožiček, ki so jih delali sami iz starih kos.
.
Obrezane klince se da takoj na toplo peč, da se posušijo in ostanejo beli. Osušene zobotrebce zgladijo tako, da jih v platneni krpi manejo – drgnejo drug ob drugega, da so gladki in se svetijo. Gotove zobotrebce, namenjene prodaji, zvežejo v butarice, ki jih povežejo s sukancem.
